Moj oče vedno nekaj ustvarja. Tako se je tokrat odločil, da bo naredil majhno leseno hiško na parceli, kjer je bil potoček, tako bi še kako prav prišli solarni paneli, ki bi jih lahko dal na streho hiške, ker na tej parceli ni bilo elektrike.
Nastala je prav lepa lesena hiška, oče ima res roke za to, je zelo ustvarjalne človek in iz nič bo naredil nekaj lepega, tako kot je sedaj čisto sam naredil hiško. Jaz sem se pozanimal, koliko stanejo solarni paneli in ker niso bili tako dragi, sem ga presenetil in mu povedal, da bom ta strošek kril jaz. Zelo je bil presenečen, ker do zdaj je vedno on pomagal meni, sedaj pa bom jaz njemu. Ni se branil, tako sem dobil še dodatno potrditev, da sem se pravilno določil, ker nima veliko denarja.
Hiško smo znotraj opremili tako, da so nam seveda solarni paneli prišli prav, saj smo si lahko kaj skuhali, spekli in poslušali radio. No, pekli smo po navadi v kaminu, ki ga je tudi naredil sam. Sedaj imamo vedno praznovanja v tej hiški, v naravi. Zelo prav nam pridejo solarni paneli, ker tako lahko resnično imamo lep piknik, če ne bi bilo elektrike, bi bilo veliko težje.
Tudi sam sem svoj rojstni dan praznoval v tej hiški. Povabil sem svoje prijatelje in zažurali smo pozno v noč, ker so nam solarni paneli nudili luč. Če jih ne bilo in bi bili brez elektrike, bi se moje praznovanje zaključilo, ko bi bila tema, tako pa smo se takrat, ko je bila tema imeli najboljše.
Ja, veliko je povsod teh lesenih hišk, le da nekje so solarni paneli na strehah in nekje ne. Jaz pa vem, da še, kako prav pridejo in niso tako zelo dragi, da si jih človek ne bi privoščil, če si je že naredil leseno hiško.…
Kje živimo ima sigurno določen vpliv na nas in seveda z kom živimo. Tako sem jaz naredil črto in se odločil po dolgih letih, da prodam stanovanje in se preselim nekam drugam. Želel sem začeti živeti na novo, tako dovolj sem imel tega življenja, zdelo se mi je da enostavno sploh ne morem živeti po svoje, da sploh ne vem kdo sem, ker sem vedno živel za druge. Starši so mi vedno pomenili največ, vedno sem bil pripravljen pomagati, kasneje sem šel študirat in sem spoznal drugo življenje, vendar sem se potem spet vrnil domov in jim bil na voljo.
Začelo pa se je obdobje stiske in takrat sem večkrat premišljeval, da prodam stanovanje in grem nekam živet na novo. Če bi vedno živel doma, mogoče ne bi nikoli občutil tega občutka, kako lepo mi je bilo, ko sem bil sam in sem lahko videl, kdo sploh sem. Ne vem zakaj sem hotel po študiju spet domov, verjetno me je vlekla ta dolžnost in skrb za starše. Vendar ko sem se vrnil, ni bilo več isto. Poznal sem drug svet in videl sem, da ne bom zmogel več tako živeti.
S težkim srcem do staršev, sem se odločil in jim povedal, da se bom preselil, takoj ko prodam stanovanje. Moji starši so bili šokirani, skušal sem jim razložiti, da moram poskrbeti zase, da moram spoznati kdo sploh sem, kaj si v življenju želim, kaj me osrečuje in da če bom še naprej živel doma, tega sploh ne bom spoznal in bom vedno bolj nesrečen.
Ideja, da prodam stanovanje se je uresničila, šel sem živet nazaj v tisti kraj kjer sem študiral. V mojem srcu se je naselil mir in vedel sem, da delam prav. Za starše se vedno skrbim in jim pomagam, zdaj se mogoče še bolj razumemo, ker smo vsi veseli ko se vidimo, tako da ideja, da prodam stanovanje je bila tista edina prava.…
Zakaj pa ne? Vsak človek ima srečo, le vedeti mora kdaj je njegov čas. Sam se imam za srečnega človeka, vem, da moram premišljevati pozitivno, kajti v teh časih ti pesimizem prav nič ne pomaga. Tako sam občasno igram igre na srečo, nimam nobenih velikih planov, kdaj naj igram in katere igre, kajti igre na srečo se imenujejo tako z razlogom.
Sam igram po občutku, nikoli veliko ne premišljujem in nimam določenih dni, ko bi moral igrati. Tako enkrat igram preko spleta, drugič, ko grem na bencinski servis, tretjič spet ko vidim igre na srečo v kakšnem nakupovalnem centru. Sem človek, ki verjame, da mu bo vsak dan prinesel kaj novega, moje življenje je lepo, polno lepih spominov in planiranih dogodkov v prihodnosti, nikoli mi ni dolgčas. Ravno nekaj dni nazaj, sem šel z svojim vnukom v trgovinski center, kjer sem videl igre na srečo in ga vprašal, če želi igrati. Tako sva se odločila, da vsak vzame eno srečko in da bova videla, kdo od naju ima mogoče srečo. No, jaz sem odprl prvi, ker je tako želel vnuk in nisem dobil prav nič, potem pa je srečko odprl vnuk in dobil 1 euro, on je bil tako srečen, ni želel igrati naprej, raje je vzel en euro in doma svojim staršem z velikim navdušenjem povedal, kaj se mu je zgodilo.
Jaz pa sem bil vesel, da ga igre na srečo niso prevzele v tej meri, da bi spet vzel srečko, on je bil zadovoljen z prvo dobljeno. Ljudje smo včasih preveč zahtevni in radi bi še več, kot imamo, to pa včasih ni dobro, zato so igre na srečo lahko za nekatere tudi nevarne, kajti moraš vedeti, kje je meja in če to veš, potem so ti igre na srečo le sprostitev in zabava.…
To je bil dan, ko nihče ni pričakoval, da bo tako grdo vreme. Zjutraj smo se vsi lepo odpravili od doma, kot po navadi, midva z ženo v službo in otroci v šolo. Naša tenda je večina časa odprta, ker nam je tako najbolj uporabna in res se nam ne ljubi, da bi jo non stop zapirali in odpirali, tako je odprta ves čas, le če smo doma in se približuje grdo vreme, takrat jo žena včasih zapre, a to je res poredko, ker nam je lepše, tudi če dežuje, da imamo suhi teraso.
Tokrat pa je bil močan naliv z vetrom in tenda se je poškodovala. Ko smo prišli domov, smo videli, da bo potrebna nova tenda, ker je ta bila uničena, raztrgana. Vreme je bilo spet lepo, zato sem vprašal soseda, če je bil doma, ko je bilo grdo vreme, pa je povedal, da je grdega vremena z močnim vetrom bilo vsega skupaj 5 minut in da je tudi njemu nekaj poškodovalo. Ni mi bilo vseeno, da je bila tenda uničena, ker smo dali kar veliko za njo in ni bila še niti toliko stara. Seveda garancija ni bila možna, tako se moral kupiti čisto novo tendo, ki pa dobro veste, če ni čisto navadna, ni poceni.
Precej jezen sem bil, ker je bila tenda uničena, skozi sem se spraševal, kako močan je moral biti veter, da je naredil takšno škodo. Naša hiša je zgrajena pod hribom in po navadi nimamo močnega vetra, ker ga hrib ustavi, sedaj pa vidim, da tudi tukaj nismo varni pred vetrov, nova tenda se bo sigurno sedaj pogosteje zapirala. A kaj ko imamo včasih na terasi stvari, ki ne smejo biti mokre. Z ženo se bova morala pogovoriti, katere stvari bova imela na terasi, če bo tenda pogosto zaprta, ko nas ne bo doma.…
Ali tudi vaš mož išče izgovore, ko je potrebno nekaj narediti pri hiši oziroma njeni okolici. Ampak to, da bi bil vijak razlog oziroma razlog za nedelo, to pa verjetno še niste slišali. Verjetno vas zanima kakšna je zgodba tega vijaka in seveda vam bom to tudi povedala.
Skratka bil je prečudovit sobotni sončni dan in moža sem končno prepričala, da bi pokosil naš travnik in to nikakor ni preprosto, saj mož vse vikende rad izkoristi za počitek. Ampak to soboto mi je nekako uspelo in košnja je bila potrjena. Jaz sem bila izredno zadovoljna, toda zadovoljstvo je bilo bolj kratko. Že po nekaj minutah slišim, da se je kosilnica ugasnila, mož pa začel nekaj preklinjati. Seveda sem odšla preverit kaj se dogaja in mož je imel pripravljeno celotno zgodbo.
Seveda je bil kriv vijak, ki se je verjetno med enim izmed prejšnjih košenj izpel in izgubil. In ker tega vijaka ni bilo je bilo upravljanje s kosilnico skoraj nemogoče, saj se je celoten ročaj preprosto preveč zvijal, saj ga je držal samo še en vijak na drugi strani kosilnice. In mož resnično ni mogel tako kositi trave, zato se je odločil, da bo to soboto posvetil iskanju tega istega vijaka.
In verjetno vam ne rabim razlagat, da bi verjetno ta vijak prej našel, če bi ga šel iskat po celem travniku, kot da bi ga našel v lokalnih trgovinah s tehnično opremo. Toda on je vztrajal, da bo ta vijak našel še isti dan, ter tako zaključil to košnjo še danes. Odpeljal se je v trgovino in se seveda čez dve uri vrnil brez vijaka. In kaj je naredil, ko je prišel domov? Usedel se je za računalnik in našel spletno stran, ki prodaja takšen vijak ter ga naročil. Seveda je sobota šla mimo brez košnje, je pa mož travnik pokosil, ko je po pošti prišel vijak, ki ga je lahko takoj montiral in travnik tudi pokosil.
…
Ste že kdaj imeli zamašene odtoke in s tem pokvarjen dan? Pri nas doma se nam je zgodilo ravno to, predvidevam, da ravno zaradi tega, ker nismo izvajali konstantno čiščenje odtoka. Da si očitamo potem, ko že pride do tega, je brez veze, takrat moramo odtoke odmašiti in vsak se lovi na svoj način, da mu to uspe.
Pri nas doma, se je zgodilo ravno to, to da se je zamašil odtok v kuhinjskem koritu, ki niti najmanj nisem pričakovala, saj je hiša stara komaj štiri leta, enostavno nisem mogla verjeti, da se je zamašilo in da bo potrebno narediti čiščenje odtoka, saj voda ni odtekala nikamor. Predenj je mož prišel domov, sem sama skušala rešiti zadevo tako, da sem skuhala nekaj litrov vroče vode in jo zlila v lijak, vendar ni prav nič pomagalo. Obupala sem in počakala na moža. Tudi mož je bil presenečen, da se je to tako hitro zgodilo, prvo je kregal mene, kaj vse sem metala v lijak, da je do tega prišlo, jaz pa sem mu hitro vrnila milo za drago. Kdaj pa je on naredil preventivno čiščenje odtoka, ki je potrebno.
Seveda se je izgovarjal, da še to ni potrebno, saj je hiša stara šele 4 leta, a videti je bilo drugače, kajti cev je bila zamašena. Pustila sem ga, da naredi čiščenje odtoka in upala da mu uspe odtok odpreti, kajti ne morem si predstavljati, da bi se tako močno zabasalo, da bi mogli klicati vodovodarja.
Kar nekaj časa se je matral z cevmi, videla sem da je vse razstavil pod lijakom in res je nabralo kar nekaj umazanije, ki ni bila potrebna. Mislila sem, da se bo mož še kaj pritoževal, a ker mu je čiščenje odtoka uspelo, je bil srečen in ni rekel ničesar. Definitivno pa sedaj veva, da bova naredila vsak mesec malo čiščenje odtoka in tako poskrbela, da ne pride do zamašitve.
…
Najbolj ponosen sem, da sem lahko dedek mojemu vnuku, ker uživam v njegovi družbi, on pa uživa z menoj, ko ga vzamem na Svoje plovilo Prince in tako se greva pogosto vozit po morju. Sam sem ta posebni občutek imel že takoj, ko sem ga videl, ne vem, tako zelo rad sem ga imel in to vnuk verjetno čuti, midva sva neprestano skupaj in lahko se zahvalim moji hčerki ,da to tudi pusti.
Res, da sem mogoče zanimiv zanj, ker imam plovilo Princ, vendar on pride k meni tudi na dom in tam sva skupaj tudi cele popoldneve in delava različne stvari, res pa je da imava isto strast in to je plovilo Prince, moj sin ga obožuje, vedno ko ga vzamem z seboj tako uživa, vse se je že naučil, čeprav je star 10 let, pa bi komor plovilo Prince tudi vozil. Lahko rečem, da ve vse kakor vem jaz, včasih me še na kašno stvar spomni, ko jaz pozabim.
Ko sem tako premišljeval o sovjem premoženju sem se že odločil, da bo plovilo Prince in moja hiša od njega, vse bom dal njemu, ker vem kako težko je to zaslužiti in ker vem ,da je dober fant in bo to spoštoval. Enkrat ko sva bila skupaj na plovbi in mi je rekel, da mu je Prince res lep in da bi takega tudi on imel, ko bo velik in se bova lahko vozila eden za drugim, so se moje oči orosile, kajti vedel sem, da mene takrat več ne bo. Takrat pa sem mu tudi povedal, da mu bom podaril Prince in tudi hišo v kateri živim. Verjetno ni dojel, kaj točno mu govorim, bil je vesel, da bo Prince končno njegov, za hišo pa se ni kaj dosti brigal, ker sem tam živel jaz in to si je tudi naprej želel. Ni znal točno povezati, kaj to pomeni, meni pa je bilo glavno da to ve.…
Vedno sem bila mala opornica in prav nič ni bilo staršem novo, ko sem rekla po srednji šoli, da želim iti v drugo državo in imeti varstvo otrok. Jaz sem vse to preštudirala, kako in kaj, nikoli nisem nič naredila, če nisem vse preverila, tako sem tudi varstvo otrok v drugi državi naštudirala, predenj sem povedala staršem.
Želela sem si v Švico. Preklicala sem slovenske agencije, ki se z tem ukvarjajo in se prijavila na varstvo otrok v tujini in to za v Švico. Predenj so mi začeli iskati delo, sem morala na razgovor, da so mi vse razložili, kako to poteka in kaj zahtevajo od mene, ker varstvo otrok v tujini zahteva določena znanja in določne način dela.
Spoznala sem kakšni so po navadi pogoji in kakšne so obveznosti:
- Končana mora biti saj srednja šola,
- Znanje tujega jezika,
- Saj nekaj izkušenj s področja varstvo otrok,
- Radi vidijo, da si nekadilec, zdrava oseba, neproblematična,
- Da nisi v kazenskem postopku in da imaš vozniški izpit,
- Tako varuška običajno skrbi za otroke vsak dan ima določen urnik, jih vozi v šolo, na zunanje šolske obveznosti, popoldan dela z njimi domačo nalogo in seveda skrbi za prehrano.
Imaš tudi prosti čas zase in po navadi živiš pri njih. Vse se mi je zdelo zelo zanimivo in varstvo otrok v tujini mi je bilo všeč. Tako so bil tudi oni zadovoljni z menoj in začeli so mi iskati delo. Ni minilo veliko časa, ko so me poklicali, da imajo delo varstvo otrok v Švici zame. Predstavili so mi družino in ker me je zanimalo, so kontaktirali še njih. Kmalu sem že letela novi življenjski izkušnji na proti, komaj sem čakala, da bo varstvo otrok postal moj vsakdan. Družina je še sedaj zadovoljna z menoj, sem pa v tujini že tretje leto in vedno manj pogrešam svoje kraje, lepo mi je v Švici.
…
Če ste kdaj imeli vnetje mehurja, potem verjetno poznate to bolečino, ki ne popusti in močno boli. Po navadi pristanemo pri zdravniku in gremo kasneje domov z antibiotiki. Pri meni se je zgodilo isto, vendar pa je bil čas, ko sem mi je to zgodilo zelo neprimerne, namreč bila sem na morju. Sprva me je samo špikalo in se nisem preveč obremenjevala, vsak naslednji dan pa je bilo hujše.
Ker nisem imela druge možnosti, sem šla do lekarne, kjer so mi rekli, da imam verjetno vnetje mehurja in da bi mogla na pregled. Kako naj bi šla, če pa sem bila na morju. Odšla sem iz lekarne z čajem v roki in protibolečinskimi tabletami. Tako čaj kot tablete sem spila in vzela takoj, ko je bilo možno. Bolečina je res bila manjša, ker je tableta delovala, a vnetje mehurja tableta proti bolečini ne pozdravi, tega sem se zavedala. Upala sem samo, da bom lahko zdržala še natanko tri dni, ker potem sem vedela, da se vračamo domov in bom lahko obiskala sovjega zdravnika.
Ni mi bilo prijetno teh tri dni, to enostavno ni bil več dopust zame, počutila sem se grozno, nisem se mogla več kopati v morju, samo čakala sem, da te tri dni minejo. Končno je prišel dan, ko smo šli domov. Doma sem se pripeljala direktno do zdravnika, ki me je dal na preiskave, ki so pokazale hudi vnetje mehurja in takoj sem dobila predpisane tablete, seveda antibiotike.
Čez en dan je bolečina začela pojenjati, kako je to bilo lepo, nisem si predstavljala, da vnetje mehurja tako boli, sedaj to bolečino poznam in upam, da do vnetje mehurja ne pride več. Za preventivo si bom večkrat naredila čaj za zdrav mehur. Kajti resnično si vnetje mehurja ne želim več, posebej pa ne na dopustu, ker ti pokvari vse dneve in noči.
…
Se tudi vam zdi, da včasih stvar hudi preplačate, nekatere stvari pa kupite tako slabe kvalitete, kot da bi denar dobesedno vrgli skozi okno. Pri nas smo imeli to izkušnjo, ko smo šli gledat jedilne mize, ker smo v kuhinji želeli zamenjati majhno mizo za veliko. Vedno so mi bile všeč velike jedilne mize v kuhinji ali jedilnici, to je tisti občutek, ko ceniš hrano, ko se družina druži in tako naprej.
Kar nekaj velikih trgovin je, kjer si lahko ogledaš in kupiš različne jedilne mize, tako po velikosti, kot po materialu. Ko sem jaz že v prvem salonu videla, da so cene zelo različne, mi je bilo takoj jasno, da bo težko. Ko sem prišla do naj cenejših me je kar groza, ker se je na daleč videla slaba kvaliteta, te jedilne mize ne bi vzela niti zastonj, kaj šele, da bi plačala za njo. Ko pa sem stopila do dražjih jedilnih miz mi je postalo jasno, da bomo kar nekaj denarja zapravili za mizo. Nisem želela slabe mize, zato smo kupili drago. Po pol leta pa se je na mizo prilepil selotejp in ko sem ga hotela odstraniti, se je miza dobesedno olupila. Šele takrat sem videla, da jedilna miza sploh ni bila iz pravega lesa, imela je kar eno prilepljeno plast. Zakuhala sem od jeze, ker nismo kupili poceni jedilne mize, sedaj pa spoznam,, da je miza slaba.
Kako lepo je bilo včasih, ko si vedel kaj dobiš, ko so jedilne mize bile res dobre, enostavno se niso uničile, danes pa je čisto drugače, še ko mastno plačaš ne dobiš to kar misliš, da si dobil. Resnično sem razočarana, prepričana sem bila, da smo kupili pravi les, danes pa spoznam, da temu ni tako. Najraje bi poklicala v salon in jih pošteno nadrla, a bila bi le tečna stranka, takšne jedilne mize bi se prodajale naprej po takšni ceni.…