Ko sem se pred nekaj leti preselil na Obalo, sem o stvareh, kot je voda Koper, razmišljal zelo malo. Odprl sem pač pipo, ven je pritekla voda, ki sem jo lahko uporabljal v kuhinji, jo spil ali pa se z njo umil, in to je bilo to. To sem imel za nekaj samoumevnega in nikoli nisem razmišljal o tem, kaj če temu ne bi bilo tako. A v ozadju gre dejansko za precej večji sistem, ki ga ne smemo jemati kot samoumevnega, temveč ga je treba ceniti, saj gre za privilegij — povsod po svetu ni tako.

To se je spremenilo, ko me je obiskal prijatelj iz notranjosti Slovenije. Medtem ko sva pila kozarec vode, je mimogrede pripomnil, da je okus te vode drugačen kot pri njem doma. Takrat sem se prvič resno vprašal, kakšna je pravzaprav voda Koper in zakaj ima drugačen okus. Začel sem se o tem bolj zanimati, več brati in spraševati ljudi, ki so o tem vedeli veliko več kot jaz.

Tedaj sem ugotovil, da oskrba z vodo na Obali ni nekaj samoumevnega. Zaradi podnebja, sušnih obdobij in posebne lege je treba vodne vire skrbno upravljati. Za vodo Koper skrbi celoten sistem nadzora, rednih analiz in vzdrževanja, ki sem ga prej jemal kot nekaj popolnoma običajnega.

Še bolj sem o vodi začel razmišljati poleti, ko se pogosto govori o varčni rabi. Takrat sem opazil, kako hitro lahko pozabimo, da voda ni neomejen vir. Prav voda Koper me je naučila, da je spoštovanje do naravnih virov del odgovornega bivanja v okolju. Danes zato vodo pijem z večjim zavedanjem in jo zato tudi bolj cenim. Zapiram pipo, ko ni treba, da teče, o tem pa brez težav govorim tudi z drugimi, saj je to treba veliko bolj ceniti, kot se pogosto zavedamo.