Prav spomnim se tistega obdobja, ko sem začel vedno pogosteje opažati, da ima moja babica težave z vidom oziroma da velikokrat čudno mežika. To me je začelo počasi skrbeti, saj se je videlo, da gre za nekaj precej motečega in da jo na trenutke veke res motijo, a ona ni želela reči čisto nič. Tudi če smo jo kdaj na hitro kaj vprašali, je zanikala, da ima težave. Sčasoma pa nisem več mogel gledati, kako se muči. Zato sem se nekega dne usedel z njo in jo resno vprašal, kakšne težave ima. No, tedaj sem ji končno prišel do živega in mi je razložila, da so se ji veke že tako nagubale, da ima kar težave z odpiranjem oči. Najhuje pa je bilo ponoči, saj so se ji včasih celo obrnile navzven, kar se mi je zdelo res moteče, celo boleče.

Tedaj pa sem ji rekel, da bi ji lahko tukaj pomagala korekcija vek. Takoj ko sem to omenil, sploh ni več želela poslušati naprej. Razni kirurški posegi, kjer bi bilo potrebno kakšno rezanje, so jo tako strašili, da si ni upala odločiti za kaj takega. Čeprav sem ji pojasnil, da je korekcija vek res odlična rešitev, to ni nič pomagalo. Zato je še naprej vztrajala in si ni pustila pomagati, mi pa smo jo morali še nekaj časa gledati v bolečinah.

Najbolj pa me je presenetilo, da je nekaj časa zatem prišla do mene in me še enkrat vprašala malo o tem, kako poteka korekcija vek. Očitno ni mogla več zdržati in jo je to že precej motilo. Predlagal sem ji, da se kar odpraviva do zdravnika, saj ji bo lahko on točno povedal, kako in kaj. No, tedaj je končno zbrala pogum, zato sva se odpravila na pregled in kmalu je bilo vse urejeno; njeno počutje in vid sta se opazno izboljšala.